Doshdi s nebes, potoki s gor mutjat
Rechnuju glub. V volnah ne stalo broda,
V lesah ne stalo listvennogo svoda,
Lisch vetry ogoltelye svistjat.

Smenil vesnu i leto zimnij hlad,
Vsje uneslos v krugovrastschene goda.
Sama na grani haosa priroda,
I umertvil garmoniju razlad.

Lisch vremja tochno svoj bljudjet porjadok.
A mir... a v mire stolko nepoladok,
Kak budto nas otverg vsevyschnij sam.

Vsje jasnoe, obychnoe, prostoe,
Vsje sputalos, i ruhnuli ustoi.
A shizni net. Shizn tolko snitsja nam.